Ja, osebna rast skozi srednja leta, ko sem si prvič dovolila vprašati, kdo sploh sem, je res nekaj velikega. Vsi vemo, da so lahko srednja leta posebna, ker nosimo s seboj prelomne trenutke, ki pa jih v mladosti ne opazimo ali pa zanje enostavno nimamo časa in nam niso pomembni. Zame je to bil prelomni trenutek, ko sem se končno enkrat vprašala: Kdo sploh jaz sem? Nisem hotela več biti to, kar bi drugi želeli, ne to, kar drugi pričakujejo od mene. Ampak kdo sploh sem jaz kot ženska, oseba, bitje z željami, strahovi, talenti in neizrečenimi hrepenenji. Dolgo je trajalo, ampak osebna rast se je pri meni začela v srednjih letih.
Leta in leta sem živela tako, kot sem bila naučena v ritmu obveznosti, vlog in odgovornosti. Sedaj pa sem slišala ta klic, da me nekaj tiho kliče in osebna rast se je začela čisto počasi. Moramo se zavedati, da osebna rast v srednjih letih ni le modna beseda, ampak je proces vračanja k lastni resnici. Ko sem začela raziskovati svoje misli, občutke, vzorce, sem hitro opazila, kako veliko je bilo pri meni narejenega po vzorcu drugih. Na zunaj sem hotela biti modna in vztrajna, na vznotraj pa predvsem utrujena od tekmovalnosti in dokazovanja. Sedaj pa sem si dovolila ustaviti in priznati, da ne poznam vseh odgovorov in da z dokazovanjem ne bom prišla daleč. In prav v tej iskrenosti do sebe, se je začela osebna rast.
Kako se je osebna rast pri meni opazila:
- postavljanje mej,
- poslušanje svojega telesa,
- opazovanje,
- kaj me navdihuje,
- kaj me izčrpava…..
Ugotovila sem predvsem to, da je sprememba možna samo takrat, ko si bom sama dovolila in ko bom pripravljena biti nežna sama s seboj. Zame so srednja leta, začetek lepega obdobja. Sedaj gradim odnos do sebe in s tem notranji mir. Moja osebna rast v srednjih letih se je šele začela in jaz sem danes srečna bolj, kot kadarkoli prej.