Ko smo se z družino preselili v novo stanovanje, je bila kuhinja prvi prostor, ki sem si ga zares želela urediti po svoje. Ne zato, ker bi bila navdušena kuharica, ampak ker je bil to vedno prostor, kjer smo se zbirali. Tudi v stari hiši je bilo tako, vsi pogovori, pomembne novice, celo prepiri, so se začeli ob kuhinjski mizi.
Pri prenovi sem želela, da bo kuhinja odprta, svetla in funkcionalna. Vse naj bo pri roki, a nič ne sme delovati utesnjeno. Iskala sem pravo razmerje med estetiko in uporabnostjo. Velik poudarek sem dala na detajle – predali, ki se mehko zapirajo, kvalitetna napa, dobra osvetlitev in delovni pult, ki prenese vse.

Zdaj, ko je kuhinja končno taka, kot sem si želela, sem presenečena, koliko več časa preživimo v njej. Otroci tukaj delajo domače naloge, midva z možem pijeva jutranjo kavo, obiski se skoraj vedno ustavijo ravno tukaj. Postala je središče našega doma, ne le prostor za kuhanje, ampak za življenje.
In ravno zato sem vesela, da smo si zanjo vzeli čas. Nič ni bilo narejeno na hitro ali samo zaradi videza. Vsaka odločitev je bila sprejeta z mislijo na vsakdan. In to se zdaj pozna. Ne le v tem, kako kuhinja izgleda, ampak kako se v njej počutimo. Domače. Toplo. Povezano.
Zanimivo je, kako prostor, ki ga včasih jemljemo za samoumevnega, lahko vpliva na dinamiko družine. Odkar je kuhinja prenovljena, večkrat skupaj pripravljamo obroke, celo otroci pokažejo več zanimanja za kuhanje. Včasih se zdi, da je dobra kuhinja tista, ki spodbuja sodelovanje, ne samo priprave hrane. Tudi vonj po sveže pečenem kruhu ali jutranji kavi zdaj drugače ‘zadiši’, ker prostor diha z nami.
Kuhinja ni več le funkcionalna enota stanovanja, je prostor spominov v nastajanju. In morda prav zato postaja vsakdan malce bolj poseben, bolj povezan in predvsem bolj domač.…






